Zaključevanje poglavij...

Ravnokar sem zaključila poglavje, ki se je zaključevalo točno tri mesece (do datuma natančno). Poglavje, ki ga nisem hotela zaključiti. Ker je bilo lepo, prelepo, tisto poglavje, za katerega želiš, da se nikoli ne konča. Ampak... se je končalo.

Trajalo je dobro leto in pol... zdi se kot totalen poraz.... ko daješ od sebe vse in še več, nazaj pa pričakuješ le... da ti je še naprej tako lepo. Najhuje je pa to, da so spomini prelepi, da bi bila jezna, da bi koga poslal v ... , da bi mi bilo vseeno. Ko napake sočloveka in vse njegove neumnosti sprejmeš kot dobre, kot nekaj čisto normalnega. Ko te ni strah pomisliti na kaj več, ker si prepričan, da to zmoreš, zmoreta, čeprav tega tej osebi nikoli ne zaupaš. Ko po letu in pol še vedno z nasmehom dvigneš slušalko, z nasmehom stopiš skozi vrata, ko ti vsak trenutek pomeni več kot karkoli drugega. Ko TRI mesece prenašaš situacijo, ki te ubija, ti gre na jetra, ki jo hočeš čimprej razrešiti, pa si vseeno potrpežljiv, da ne boš slučajno na kogarkoli pritiskal.

In na koncu ne pomaga nič. Nimaš druge, kot da spoštuješ želje drugega in če se le da (kar meni ni uspelo), spizdiš stran po hitrem postopku... boš že tulil doma!
Novo poglavje izgleda prekleto daleč, pa še nič kaj prijetno se trenutno ne zdi.


Tako se je končalo prvo poglavje v tem obdobju. Jutri zaključim drugega. Po svoji želji, odločitev je bila moja, tega zaključka se celo veselim, ker mi bo hkrati prinesel veliko novega, pozitivnega. Tako da bom potem novo poglavje začela brati čez kakšna dva tedna, mogoče že malo prej.


Tretje poglavje bom začela zaključevati čez nekaj dni, dokončno pa ga zaključila v začetku aprila. To poglavje prinaša s sabo nov začetek, pa tudi določeno negotovost, da ne bo še slabše... no ja, verjamem, da ne bo.


Trenutno me naslednji dve poglavji ne zanimata tako kot prvo, najraje bi, da se ne bi zaključilo nikoli. Preveč boli. Rabim pavzo. Rabim se že enkrat izklopit in nekam it, kjer ne bom imela časa za preveč razmišljanja, kjer bom lahko vsaj za nekaj časa pozabila na vse skupaj.


Jutri me čaka predvsem steklenica piva zvečer po službi, mogoče bo za trenutek lažje. Čeprav ne verjamem, da bo.



P.S.: Prosim, da se tokrat vzdržite komentarjev. Hvala.