Kje je smisel?

Pa se je zgodilo. To, kar sem tudi sama že nekaj let pričakovala. V nedeljo nekaj čez pol četrto popoldan. Kosovo je postalo samostojna država. Ali je to prav ali ne, tukaj ne nameravam razglabljati, naj vsak zase misli, kar hoče.

Torej, dobili smo novo državo, hočeš, nočeš, tukaj je. Verjamem, da ne Srbi ne Rusi ne bodo imeli dovolj moči, da bi dejstva spremenili. Ne glede na to, kako se zlasti prvi z vsemi štirimi branijo.

To je to, nova država, za nekaj manj kot dva milijona ljudi tudi novo upanje. Tega občutka sama ne poznam dovolj dobro, premajhna sem bila, ko smo po "podobni" poti stopali sami, ko smo se znebili "skoraj" istega vodje. Vem pa, da je bilo noro. Ne glede na to, da takrat nismo pripadali Srbiji, smo pripadali Jugoslaviji. Sami smo se odločili, da gremo naprej svojo pot, nihče nam tega ni mogel preprečiti. Osebno menim, da je bila to vsekakor dobra odločitev... čeprav imam zaradi tega zdaj težave pri prevajanju hrvaških in srbskih člankov, ampak internetni slovar pomaga.

Kosovci in Kosovke (ravno včeraj sem dobila taka navodila od lektorjev tako, da je pravilna raba) so zdaj prepuščeni sami sebi. Nekaj pomoči bo, ali bo to dovolj za rešitev enega večjih problemov - brezposelnosti ter ostalih težav, pa je drugo vprašanje.

Kar se priznanj tiče, je že jasno, da Slovenija nove države ne bo priznala do konca marca, ker je naš izredno pameten zunanji minister na predsednika državnega zbora zahtevo po obravnavi te tematike poslal prepozno, zato bo potrebno počakati na naslednjo sejo državnega zbora (če se ne motim bo to 23. marca). Tako da med prvimi ali desetimi ali dvajsetimi državami gotovo ne bomo. Rusija in Srbija pa pravita, da Kosova ne bosta priznali nikoli, zaradi Rusije tega ne morejo storiti niti ZN. Dajmo malo pomisliti... Koliko časa smo mi čakali na priznanje ZDA (ki so ta teden ravnale ravno obratno)? Pa so nas priznali!

Mislim, da bo pri Kosovu trajalo malce dalj, pa vseeno... verjamem, da jim bo na koncu uspelo.



Zdaj pa k razlogu za naslov tega posta. Razumem, da so Srbi v teh dneh totalno zmešani in da se želijo boriti za svojo pokrajino, v kateri so... no, pa saj vojna ni tako zelo daleč, da se tega ne bi spomnil čisto vsak. Razumem, da nočejo priznati države...

Razumem četrtkove proteste (najbrž bi mi ravnali podobno). Razumem razbijanje po veleposlaništvih (osebno sem to pričakovala že v nedeljo ponoči). Ne razumem pa, kako lahko IDIOTI razsujejo pol SVOJE prestolnice?!?!?! Huligani gor ali dol! HALO, NO!!! Pa zakaj niso šli protestirat bližje meji in tam delali škodo? Zakaj so bili njihovi politični predstavniki taki IDIOTI, da so šli organizirati proteste za dober milijon ljudi in pričakovali, da se ne bo zgodilo nič kaj takega? Zakaj je le srbski predsednik pozval k umiritvi razmer?

Res ne razumejo, da so še tisti, ki so jih razumeli, ob njihovih neumnostih zmajevali z glavo???

V četrtek sem delala. Pokrivala sem tiskano izdajo in med protesti še spletno (hvala Alešu, brez njega ne bi šlo). Zbrano smo poslušali govore, tudi tistega, ki ga je pripravil srbski premier... any clue??? A se kdo spomni daljnega leta 1989? No ja, jaz bolj slabo, ampak.... Milošević... any resemblance? NORO!!! Ni čudno, še sam bi se podal na uničujoči pohod, če ne bi bil ravno premier!

No, naj dodam nekaj fotografij, ki sva jih z Alešem posnela med gledanjem dogajanja, govorijo naj zase (za povečavo klikni na fotko):