Believe in yourself. That way you can achieve anything. That's my experience.
Me? I'm dishonest. And a dishonest man you can always trust to be dishonest. Honestly, it's the honest ones you want to watch out for, because you can never predict when they're going to do something incredibly... stupid.
Ljudje se med seboj ignoriramo. Ignoriramo mimoidoče, pa klošarje ter glasne prodajalce na stojnicah in tržnici. Ko smo v tujini ignoriramo kontrolorje v javnem prevozu, da se naredimo tujce in tako pobegnemo kazni za vožnjo brez vozovnice. Ko smo utrujeni in želimo na avtobusu sedeti, ignoriramo starejše s tem, da gledamo skozi okno in jim na ta način ne odstopimo sedeža. Ignoriramo pravila, nekdanje prijatelje, s katerimi ne želimo imeti več stikov. Prav tako ignoriramo vse kazni za napačno parkiranje in tiste, ki so nam jih za prehitro vožnjo dali policisti češ, saj bom že enkrat plačal.
Ali je ta ignoranca, ki se je vsi kdaj pa kdaj poslužimo, korektna, pa je drugo vprašanje. Nekateri želimo mir pred vsemi temi ljudmi, drugi se počutimo ogrožene od njih, tretjim pa je itak vseeno za cel svet.
Nekateri pa le ne ignorirajo popolnoma... namenijo ti le pogled, ki ti pove, da "se jebi".
No, tudi jaz sem že nekajkrat doživela ignoranco ljudi. Ali takrat, ko sem delala, ali pa kar tako. Tako pač je in tako vedno bo, najverjetneje bo ignorance vedno več.
Se mi je pa tokrat zgodila malce drugačna ignoranca. Prvič do sedaj so me namreč delno ali pa celo totalno ignorirali člani družine (saj je po mojem mnenju jasno kdo). Od šestih ljudi, me je ena oseba prijazno pozdravila in dobila sem cmok na obe lici. Druga me je prijazno pozdravila. Z njima je tudi nadaljnji pogovor zlahka stekel. Tretja in četrta oseba sta mi odsotno odzdravila. Peta in šesta pa - TOTALNA IGNORANCA. Brez pozdrava, brez besede, še celo brez pogleda kljub temu, da smo si sedeli praktično nasproti, za isto mizo. No ja, baje, da sem jih prizadela... tudi oni so mene razpizdili, pa sem vse lepo pozdravila in nikogar ignorirala.
Tudi OK. Ni panike. Morda bom pa tudi jaz pričela ignorirati vse po spisku... marsikdo bi si to zagotovo zaslužil. Ali naj se ne spuščam na tako nizek nivo kot oni? Hmmm.... mika me vsekakor. Ne vem, bom že premislila, časa je najverjetneje do velike noči, saj se prej itak ne bomo videli.
Bom, pa vseeno odgovorila... tokrat zagotovo. Vsem vam - RIGHT BACK AT YOU! Jajc, da bi mi kdo kaj rekel itak ni bilo, s tem bi MORDA imeli kakšno možnost zmage v tej svoji igrici, tako ste pa zame že poraženci.
Bom pa tu izvedla manjšo stopnjo samocenzure. Ne bom namreč napisala, kaj si RES mislim o vas, ker menim, da bralci mojega bloga ne potrebujejo še več pizdarij in je bolje, da moje misli vedo le tisti, res najbližji v moji družini, tisti, ki si te misli sploh zaslužijo slišati. Tisti, ki pa v tej zadevi nimajo nič, pa... bolje, da ne veste, kaj vse lahko Maja izpljune, ko je v elementu, ker si ta moj izbruh zaslužijo le tisti, ki so si ga z ignoranco prislužili.
Tako da, če bo možnost oziroma če želite - moja številka je vsem jasna - pa se bomo videli in bom kar v faco povedala tistemu, ki si bo to zaželel. Upam, da bo šlo na t način... če ne se zna zgoditi, da bom enkrat eksplodirala, to pa ne bo dobro, ker vsi vemo, kakšna sem lahko takrat, ane??
No, to je to... najverjetneje zadnji post letos. Tako da - vsem, ki veste, da si to zaslužite, želim vse naj naj v 2008, pa da se ga vsi fajn nauživate v fraj dnevih ;)
No, pa prihaja... božič in vse možne familijarne zadeve, gathering, nažiranja in debatiranja z ljudmi, ki jih vidiš dvakrat na leto (nekatere kaj večkrat, pa vseeno skoraj nikoli, čeprav vsi živimo v našem wannabe Big Applu). In spet se je vse skupaj malce zakompliciralo.
Moj oče si je namreč zaželel malce umiriti razprtije v družini (beri: kritiziranje mene) in tokrat organizirati naš family gathering v Svetem Petru - kot znak dobre volje. Zato je včeraj dopoldan vsem poslal maile, da bomo pri nas. A glej ga zlomka - ne bomo. Družina (beri: del nje) se je namreč odločila to malce bojkotirati in rekla, da bomo imeli srečanje kar tam, kot vsa leta prej - pri babici. In pri tem bo seveda tudi ostalo, če ne ne bo nikogar nikamor in bo spet vse narobe. Tako da, draga familija: AI AI SIR!!!!! WE'RE AT YOUR SERVICE AND KNOW THAT OUR OPINION OR WISHES DON'T COUNT AT ALL!!!!! (mislim, da to vsak bralec mojega bloga razume).
Hmmmmm.... poraja se vprašanje, zakaj vendar ne pri nas? Odgovorov bi lahko bilo več: - ne da se jim voziti celo uro do Obale, ker lahko mi pridemo sami gor (kar se itak vedno zgodi), - ne želijo nas videti na Obali, - Sveti Peter in naš dom ni dovolj dober za njih, - se jim vse skupaj ne zdi dovolj pomembno, čeprav pomembnost familije vedno ven mečejo, - jih naše mnenje kot ponavadi ne zanima (oziroma jih globoko prizadene) in zahtevajo, da bo tako kot oni hočejo, - mislijo, da bodo doživeli napad vseh nas na njih, - želijo biti na "svojem" teritoriju oziroma so prepričani, da si nihče od nas ne bo upal nič reči pri babici (ki bi bila itak tudi v Svetem Petru) - menijo, da mene k babici ne bo, - jih je strah priti na "naš" teritorij, ker mislijo, da bodo napadeni, - so tako zelo zamerili vsem nam (btw: Nina in oči sta se pač postavila na mojo stran) ter si ne pustijo dopovedati prav nič in zato nikakor ne mislijo svojega brata in njegove družine obiskati, - so dali jasno vedeti, da oni ne mislijo sprejeti ponujene sprave (OK by me - let's fucking show them, who I can become), - sem taka prasica, da se mi morajo maščevati tako, da užalijo še moja starša, ki sta prijazno ponudila pojedino pri nas (glede na to, da je pri njih pred leti že bila) - če je to ta razlog, grem na NOŽ, - se jim naš dom in z njim tudi mi, predvsem pa očetove želje, ne zdimo vredni obiska, ker je pri nas vedno treba še kaj noge pretegniti in morda upalit kakšen sprehod, - morda pa kaj drugega.
Glede na to, da je oče pripisal, naj se gostje toplo oblečejo, je v mislih najbrž imel božič malce drugače in morda bolj zabavno, ampak to itak ni pomembno, očija se lahko zajebe kadarkoli, sej bo itak tiho, kot je vedno bil (čeprav tokrat najbrž ne bo). Mater, celo Nina je hotela kuhati za naše predrage najbližje!!!!! :(
Da ne bo pomote - za novo leto bom daleč stran od Slovenije in sem svojo pot prestavila ZARADI TEGA SREČANJA, DA NE BO KDO MISLIL, DA SE KOMURKOLI IZMIKAM ALI DA NE ŽELIM PRITI. ALI DA MI FAMILIJA NIČ NE POMENI, KAR MI JE BILO TAKO ZELO OČITANO!!! Tokrat bom malo bolj groba v svojem postu, ampak - pizda, me to jezi!!!!!!!!!!! Uffff!!!
Jaz to vidim kot: "Mi pa k vam že ne pridemo! Po vsem tem, kar ste nam prizadejali (beri: posta o Poljski - Maja je svinja), smo se odločili, da se vam maščujemo in vas drkamo, dokler se bo dalo. Zato bo božič pri babici ali pa nikjer! MIran, tvoje želje o PRVEM božiču v Svetem Petru pa kar zase obdrži, nas vsekakor ne zanimajo in niso dovolj pomembne - pomembni smo samo MI. In to je to. Pa pika."
No, da bo vsem jasno: I DON'T GIVE A SHIT!!! S tem ste meni dokazali, kakšni ste vi... z maščevanjem pa srečno, to boste vsekakor rabili, če boste hoteli kogarkoli od nas sesut, ker SE NE DAMO! Naj bo po vaše. Kraj nažiranja. Ni panike. Pridem vseeno. Ampak - nothing is for free! Hehe, bomo videli, kdo se bo nazadnje smejal, če se želite iti to igro. Jaz jo sprejmem. Z veseljem. Ampak - sej veste - sem malček borka - no ja, bomo videli, kaj bo in kako bo, ane?
No, to so moji pogledi na vse skupaj - MOJE MNENJE, če komurkoli ime bloga ne pove dovolj.
Prišla pa zagotovo bom, ne bom prej odpotovala (samo zaradi VAS, familija v Ljubljani), tako da: SEE YOU ALL THERE!
No, pa se je začel. Veseli december. Praznično vzdušje, veselje, lepo okrašena mesta... In petarde!! :(
Sicer me hvala bogu še noben ni napadel z njimi, jih je pa vedno več. Danes je trola skoraj zapeljala v filo faks, ker je nekdo tako petardo vrgel, da se je pol Ljubljane streslo. Ufff, me to jezi!
Zakaj jih sploh dovolijo? Itak ni od njih čisto NIČ dobrega, razen poškodb večinoma nedolžnih mimoidočih ali živali in, kdo ve, mogoče celo kaj hujšega pri starejših. Če mene petarde tako prestrašijo, kakšna mora mora biti to za starejše?
Ampak še vedno niso prepovedane! Tukaj je pa ena izmed zadev, ki bi lahko... jah ne vem, šla na Trenja? Če se že pogovarjajo o glupostih, bi lahko kdaj pa kdaj še kako pametnejšo debato užgali!
Hvala bogu sem do konca leta fraj, nič ne bom šla ven zvečer in se morda vsaj večini teh IDIOTOV, izognila!!! Ja, idioti so!!! Pa kje jim je užitek to počet? Dejmo se še streljat začet, no, sej poči približno enako, ane???
No, pa se je začel ta pravi veseli december s službenimi zabavami. Mi smo svojo imeli v soboto v Termah Čatež, kjer so se nam pridružili kolegi z Business Hr in pa legendarni Đuro.
Zabava je bila super, Đuro je zabaval, pel in na oder povabil celo Frankla, ki je z njim odpel dva komada. :))
Jah, bilo je pestro, čeprav bi bilo morda bolje, če bi ostala doma. V petek sem namreč zbolela, se na hitro nafilala s tabletami in naslednji dan šla na zabavo, kjer sem ostala do konca (mona). In zdaj... sem doma. Bolna. Zelo bolna. :(
Upam, da bo to hitro mimo. Do takrat pa.... čajček, tablete in... topla postelja.
Naj vsem sporočim, da me je moja starejša sestra začela podkupovati! Za vsako pozitivno oceno na faksu mi ponuja razne izdelke trgovine, ki nosi ime Zara. V zameno pa podkupovalka ne želi le pozitivnih ocen, ampak tudi razne usluge, kot so skupni prevozi, izleti, potovanja... tako da me skupno gledano, pozitivne ocene kar drago stanejo.
Moram reči, da je primer veliko hujši od tistega, ko me je (najverjetneje še vedno) podkupovala babica, da sem raje hodila k njej in ne k drugi babici. Pridružila se ji je tudi teta. Vendar sta oni zahtevali le občasne obiske. Sestra pa že počasi stopa čez mejo.
Bemtiš, sm dobra!!! Odkar so se pričela "razhajanja" v naši družini (btw: na svoj mail nisem dobila nobenega odgovora, tko da.... jjjjj jjjjj jjjjj jjjjaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaajjjjjjjjjjjjc nima noben!), se je obisk na mojem blogu nenormalno povečal!!!
Tako, kot je na Financah obisk povečala "NKBM manija", ga je pri meni moja familija! Od ponedeljka prejšnji teden, ko sem namreč napisala, da imam okoli 1250 obiskov, sem jih namreč zbrala novih 235, kar je za 10 dni ogromno!! Mega! Temu bi moji šefi rekli: klik, klik, klik.... škoda, da blog ni plačljiv... Zdaj bi mela že za kašen dopust!!
Pa še moja starša ga nista po mojem nič čekirala, ker sta itak na drugem koncu sveta... no ja, ta trenutek sta nekje v zraku, letalo je pa obrnjeno proti Evropi!
Hehe, pa še eno stvar sem pozabila omeniti: zadnjič sem, ko sem se iz faksa vozila domov, doživela prav smešno stvar: za mano sta vozila punca in fant, ki me je slikal....!!! Jap, tako jima je bil všeč moj napis na zadnji šipi (Mladi voznik, ne pizdi :)), da sta vozila za mano, dokler nista dobila fajn fotke! :))
Sicer mi je pa že včeraj uspelo iti do Prešerca na kuhančka in kratek ogled ljubljanskih lučk, ker me je moja sladka sestrica povabila na pijačko. No ja, jaz sem pa izkoristila prevoz domov, ane?! (hihi, Nina, hec, da me ne boš še ti probala zj***t - kar ti pa itak ne bi ratalo, tko kot ne rata nobenemu, hehe)
No, se kmalu še kaj javim... morda s kako novo temo, kdo ve?!
No, pa je prišel. Veseli december, namreč. Sama se sicer po Ljubljani by night še nisem uspela sprehoditi, upam, da bo možnost za to kmalu. Mogoče že v petek, ko sem fraj, ali pa v četrtek, ko delam zjutraj in bom mogoče imela čas za kakšno pijačko zvečer. Res me malo matra, kakšna je letos Ljubljana ponoči, lani mi je bila kar všeč. :)
Sicer pa že v četrtek dobim božičkovo darilo, ki si ga bom podarila sama. Božiček iz Kuala Lumpurja mi namreč takrat prinese težko pričakovani fotoaparat.
No, vzdušje v družini se je pa že začelo, saj je babi že v soboto hotela postaviti jelko, ker je za božič ne bo več doma. Tako da sva z Nino leteli gor in jelko okrasili malce drugače. Ker pa vemo, da sem jaz ta grda zadnji teden, smo nekaj kratkih trenutkov posvetili tudi tej temi pa malce razglabljali, kdo je res ta grdi, pa tega ne priznava. ;)
Decembra me pa sicer čaka ogromno dela, predvsem za faks, ker me letos čaka še vsaj en kolokvij, morda pa še en test zraven. na Financah sem si kar nekaj časa vzela fraj, ker me za novga leta sigurno ne bo v Sloveniji... Kam pa grem, pa še ni sigurno, zato o tem kdaj drugič.
No, upam, da bo letošnji december res veseli in da bo šel čimpočasneje mimo :)
Zaobljube? Mah, kot vsako leto jih ni... eno bom pa vseeno notri vrinila - taka bom, kot sem! Nekateri si to izjemno želijo in to pri meni pogrešajo, drugi so me v to prisilili in ne vedo, kaj jih še čaka. Tako, da vsem, ki bodo v prihodnosti kakorkoli slabe volje zaradi mene - jebiga, taka pač sem!
V teh dneh ste vsi s pridom izkoriščali moje "novinarske sposobnosti"... o poštenosti itd. Kot že nekajkrat rečeno: kritika ni dokaz "ignorance in nespoštovanja"!
Kot drugo pa: med linki na tem blogu je tudi link do Financ in tam si lahko ogledate moje članke, ki jih tukaj ni, ker tu ne gre za članke!!! Lahko pa si preberete tudi kakšen komentar mojih sodelavcev, da boste lahko ločili med člankom in komentarjem, če to komu pač predstavlja problem.
Tretjič: to je BLOG, ne pa moje delo. Blog urejam v prostem času in nanj pišem kar mi pač pade na pamet. In ne skrivam svojih misli pred nobenim. In ali to koga moti, ali ne, me ne zanima.
Četrtič: morda najpomembneje - OČITKI, da je moj odnos do cerkve ignoranten, nespoštljiv, je TOTALEN strel v prazno. Jap, nisem verna. In kaj??? To ne pomeni, da nisem odprta za tuje misli in mnenja! Ta izjava mi je namreč danes dala misliti v smer, kaj pa če je ravno obratno? Kaj pa če je tu problem, da name tisti, ki so pač verni, gledajo zviška in ali so morda oni ignorantski in nespoštljivi do mene, glede na to, da mi je bilo rečeno, da sem svoje besede in dejanja jasno pokazala, in se (v mojih besedah) posmehovala tistim, ki pač verjamejo v nekaj, v kar sama ne?
Naj zaključim z mislijo, ki se mi je porodila pred pol ure, do kolikor sem čakala na morebitni odgovor na privat mail, ki sem ga poslala vsem, ki mislijo, da sem svinja. Sicer sem po tihem pričakovala, da odgovora ne bo, me je pa izid vseeno presenetil. Kljub temu, da se je na moj post pojavilo nekaj klicev mojemu očetu in sestri, ter še več mailov, ki so bili seveda poslani mojemu očetu in ne meni, in da je vsaj ena oseba imela pogum in mail poslala tudi meni, jaz zdaj na svojega nisem dobila odgovora. Zanimivo. Lahko sedaj morda sama rečem, da je vse, kar se je dogajalo v zadnjih nekaj dneh (z izjemo meni namenjenega maila), ignoranca in nespoštljivost do mene? Ker mislim, da je bilo v njem marsikaj razloženo in morda na SEDMIH straneh tudi kakšen razlog, da se me pokliče. Ali sem sama tako naivna, da menim, da je prav, da se stvari povejo odkrito in brez posrednikov? Sem naivna, ker sem mislila, da jih bo mail spodbudil, da mi odgovorijo?
Ne, morda le od drugih pričakujem, da če se nekaj napiše, se na to tudi odgovori. Kaj bi bilo, če oči ne bi odgovoril na maile? Pa Nina na klice? Grdo, ane? Jaz na klice in maile, ki so jih prejemali drugi, nisem odgovarjala, sem pa odgovorila na PRVI mail, ki je bil namenjen direktno meni! In sedaj je tišina. Tudi ok. Ne zahtevam odgovora, sem ga pa, mona, pričakovala. Ni panike... svoje mnenje sem si ustvarila, kot si ga vsi, to je pa to.
Ali pa je to morda le dokaz, da tu nekdo ali nekateri pač nimajo jajc?
Včeraj je do mene prišla novica, da sem nekaj ljudi "razočarala in prizadela" s svojim pisanjem na blogu.
Naj poudarim, da je to blog, torej nanj pišem svoje misli, prepričanja in predvsem dobre ter slabe stvari, ki so se mi zgodile. Za svoje besede se ne nameravam opravičevati. Moje pisanje na blogu odraža moja stališča, ki jih ne nameravam zavijati v celofan in na njih zavezovati mašen. To, da moj blog odraža moje nespoštovanje do "familije" NIKAKOR ne drži, zlasti pa ne del o mojih vrstnikih v družini, do katerih nikoli nisem izkazovala kakršnegakoli nespoštovanja. Če se komu zdi tako, ok, ampak obtoževanja, da svoje družine ne spoštujem, niso na mestu.
Na blog je od julija do zdaj prišlo okoli 1250 ljudi, ker pa števec šteje vsak klik posebej, torej tudi, če se stran osveži, je teh ljudi znatno manj. Torej, moj blog ni namenjen oblikovanju mnenj, ker ga bere premalo ljudi. Le kot primerjava - spletna stran, ki jo službeno oblikujem, ima DNEVNO že okoli 40 tisoč obiskovalcev, jaz sem jih nabrala tisoč v pol leta.
Še enkrat bom poudarila: svoj blog pišem kakor sama hočem, brez samocenzure, ker sem bila naučena izražati svoje mnenje. Zato spornega posta ne nameravam ne spreminjati, ne umikati. Če kdo moj blog prebere "na hitro" in vidi v kakšnem postu le tisto, kar sam želi, je to njegov problem in nikakor ne moj. Na podlagi novice, ki sem jo dobila včeraj, lahko namreč sklepam, da niste brali tako, kot je bilo napisano (zlasti kar se tiče mojega bratranca in sestrične ter njunih partnerjev).
Lahko pa bi malce začela pisati tudi o kritikah drugega dela moje družine, ki je bil od nekdaj osovražen s strani vseh vas, ki trenutno kritizirate mene. Pa bomo videli, kako se bodo ti ljudje počutili takrat in kako se bo njihov odnos do mene na podlagi DVEH POSTOV, spremenil in "zagrenil". Del družine v Kranju je kljub vsem svojim težavam in občasnim tečnostim MOJ. In nihče ni kritiziral VAŠE družine (ki morda tudi ni brez napak). Ampak mi vam ne smemo zameriti (oziroma za to nimamo podlage in pretiravamo, kar to nam je itak v krvi), obratno pa je lahko.
Blog ni namenjen nikakršnim prepirom, vendar ga zaradi nekaj kritik ne nameravam spreminjati, ker lahko potem takoj ponovno zamenjam smer študija in pustim svojo službo... itak ne bi imelo smisla. Z vaše strani so prihajale opazke o MOJI družini, ki so bile tolikokrat slabe, da se dobrih niti ne spomnim več in to bi lahko zamerila, pa nisem... Le zakaj? Ker bi bila potem "taka kot teta, babica, itd." Pa vendar zdaj razmišljam kot moj oče: zakaj sem bila jaz tiho? Ali naj bom tiho še naprej? Ker vidim, da ti v moji družini le tiha poslušnost prinese dober feedback, omenjanje svojega mnenja pa je nezaželeno oziroma... naj se popravim - DOVOLJENO LE IZBRANCEM.
No, naj vam povem - od tega trenutka (želeli ali ne) med te izbrance spadam tudi jaz in to bom s pridom izkoristila. Tudi mene kdaj kaj zmoti. Imam pač tako "faco," da to tako pokažem, včasih pa tudi ne mislim tako kot moja faca kaže... PA KAJ??? Če me lastna družina ne misli sprejeti tako kot sem - kritično in samosvojo - PA NIČ!!! Ne mislim se več obremenjevati s tem, tisti, ki si bo zaradi tega zagrenil odnos do mene ali pač kakorkoli trpel zaradi mojih besed, pa naj.
Ampak vedite, da od tega trenutka dalje tudi jaz ne bom več tiha miška, ki občasno pove svoje mnenje in jo potem po glavi tepejo. NIČ VEČ! Zdaj lahko od mene pričakujete, da bom vrgla ven kar bom hotela in to kadar bom hotela.
Če pa kdo misli, da je s to reakcijo mene kakorkoli prizadel, pa se moti. Imam pomembnejše stvari v življenju kot pa to, da se ukvarjam s tem, kaj nekdo, ki je od sebe vedno dajal energijo, kot da sem jaz nekaj manj od njegovih in da nikoli ne bom tako dobra, misli o meni, ker to itak že vem.
Se bo pa meni rit smejala, ko bom dokazala, da sem vse drugo kot si ti ljudje o meni mislijo!
Naj ta post pove svoje, sicer predvidevam, da bo reakcija podobna prejšnji, ampak to je pa že vaš problem.
Še enkrat: ta blog je (žal nisem bila dovolj konkretna prej - sorry) BREZ CENZURE in bo tak tudi ostal. Tisti, ki ga pa moti ... naj ga pa neha brat!!! Blog je namenjen pisanju svojih misli, nekakšnega dnevnika in če tukaj napišem, da me je nekdo razpizdil ali pa razveselil ali pa, kako je bilo ko sem nazadnje seksala - bom to pač napisala!!!
Grdi pogledi me pa itak kmalu čakajo, tako da - se vidimo!
No, kot obljubljeno... opravičujem se za zamudo...
Po ogledu muzeja Škode (slikca v prejšnjem postu) smo odšli na rojstnodnevno zabavo v srednjeveško restavracijo. To je bilo pa presenečenje zase - grobi natakarji, hrano se je jedlo samo z rokami...
No, poljubček za vse najboljše: potem pa... žurka s trebušnimi plesalkami (s katerimi je oči plesal na mizah) in glasbo:) in vodno pipo
No, zabave je bilo konec, naslednji dan pa nas je čakala zlata Praga. Jaz sem se tam dobila s kolegico Nežo, ki tam prek Erasmusa študira 5 mesecev... No, to smo pa mi z Nežo, Janom in Martinom iz Prage.
Nato je naslednji dan prišla na vrsto dolga pot domov, ki je šla kar ok, malce preveč filmov iz bivče Juge za moj okus (ker pač ne štekam), ampak ok, jaz sem itak full spala.
No, to je to, meli smo se fajn... ZELO kmalu pa sledi nov post.
No, pa smo nazaj iz potovanja po Pragi. Oči je namreč tam praznoval svojih 50 let. Vtisov je ogromno, zato bom začela kar na..... začetku, ane?!?!
Ob 6h zjutraj nas je avtobus pobral v Ljubljani in začela se je dolga pot do Prage. Ker pa sta mami in oči naredila fajn program, je minila kar hitro. Od zgodbic o njunem življenju, do hrane in pijače ter filmov. No ja, tudi jaz sem malo prispevala, spekla sem za bataljon medenjakov, ki so jih vsi pridno zobali. Hehe, nekateri samo zato, ker so bili moji, čeprav so bili siti, niso mogli reči ne. :)
Potem pa prihod v mojo Prago in nastanitev v hotelu, ki je bil zelo prijeten. Sobe so bile preproste, ampak čiste in tople - dovolj za spanje, saj je bilo to vse, kar smo nekateri počeli v njih. ;)
Prvi večer se je nadaljeval v gostilni Hostinec u Kalicha, kamor naj bi zahajal tudi zloglasni dobri vojak Švejk in kjer so se nam pridružili tudi naši češki prijatelji, ki jih je bilo super videti po dolgem času.
Prva generacija slovensko - češkega prijateljstva
Oči med eksanjem dvolitrske krigle piva in midva skupaj med nekoliko bolj umirjenim pitjem.
Eden izmed Škodinih oldtimerjev, ki so res fascinantni.
Ostalo v naslednjem postu, ki bo gor enkrat jutri, ker me nekaj nalaganje slik zafrkava. :)
Moram reči, da sem zdaj kar nekaj časa zanemarjala ta blog... sorry... ampak sem mela toooooooooooooooolko dela!!!
Spet faks, pa še služba... malo se še privajam na to, da bo zdaj pestro.
Faks pa tudi.... imam samo dva predmeta v tem semestru, pa imam tolko dela, da se mi kar meša!! Predavanja pa urejanje zapiskov in branje litereature, ker vsega itak ne predelamo... pol pa še vaje pa domače naloge.... Dobro, da nimam 12 predmetov :)
No, sicer pa tu ni nič kaj novega. S Snorkom sva v začetku mesca šli na Siddhatrin maraton... mega koncert, več si lahko preberete na Snorkinem blogu... res, čisto vse so odigrali... Dan D je bil zakon, od Big Foot Mame pevec se pa itak ne zna ene kitice na pamet naucit.... pa pribit je bil ko marija! Ampak... še enkat bi pa TAKOJ šla :)
Na faksu pa vsaj dve punci poznam... ena je padla, druga stare grehe popravlja... same propalice no :D:D:D
Ampak sem pridna, na ene vaje nisem mogla it, pa sem takoj profesorja prosila, če grem lahko na vaje z drugo skupino, da kaj ne zamudim... :)
No, zdaj končujem z delom, potem pa domov na kostanj ali kaj podobnega.... Sploh si ne upam preverjati, koliko kostanj res redi, ker ga zdaj jem skoraj vsak dan... požrešnica!! ;)
Moram pa še poudariti, da imam res ZLATO sestrico (no ja, včasih zna biti tečna... kot tudi jaz), ki bo šla zdaj zame v trgovino in me prišla iskat pa me domov peljala. Je pa res, da gre k meni po dve žehti oblek, ki sem jih jaz (ufff, sem zlata) zanjo oprala.
Pa še to: kmalu odhajam v Prago, kjer bomo praznovali očijevih 50 let. Gre nas cel avtobus, tako da bo žurka... vsi, ki greste z nami pa: Maja bo dokazala, da zna tudi v kuhinji kaj postoriti.... nardila bom nekaj takoooooooooooooooooo dobrega, da se bo na busu gor slišalo samo cmok cmok cmok mljask mljask.... kaj bom pripravila, naj ostane skrivnost (Nina, ne nic zinit) :))
No, to je za danes to, fajn se mejte pa..... lepe mrzle dni s čim manj snega in kašljanja... mami, pozdravi se!!!
To ni več normalno, jaz ne vem več, kaj naj naredim.
Zakaj?
Ker sem SPET bolna!!!!
Najprej fašem angino, potem ko sem nekaj kratkih dni cool, me začne želodec hecat, zdaj ko sem bila dva dni ok pa .... prehlajen mehur!!! Že cel mesec se mi vlečejo tri različne bolezni, ne vem več, kaj naj naredim. Spet se filam s čajčki in tabletami (ki so mi hvala bogu ostale od lani). Smešno je pa to, da sem se zaradi angine full čuvala in bila res non stop toplo oblečena, pa me je vseeno zvilo.
Upam, da bo tokrat vse šlo malo hitreje in da bom čimprej cool. :(
Na hitro: včeraj se mi je uspelo vpisati na faks... na novinarstvo.
Folka je bilo ogromno, sem se pa uspela prebiti naprej in se vpisati čisto ta prva (če odmislimo, da sem morala potem še 2x nazaj ker nismo vsega zrihtali). Spričevalo moram prinesti naknadno, tako da se lov za izgubljenim dokumentom nadaljuje.
Torej je uradno: študiram novinarstvo! :)
Na tem področju pa delam že od februarja letos.... :) Hehe, kako sije ta rdeča :D
Ok, uspelo se mi je izpisati iz faksa. Brez pravega spričevala.
Imama namreč dve maturitetni spričevali, enega imam, drugega nisem našla... danes bi potrebovala drugega. No, so mi pogledali skozi prste, ampak moram spričevalo najti in prinesti naknadno.
Potem sem se šla slikat v Foto Tivoli. Slika - katastrofa... pa ne zarad mene... no ja, Genio dol na obali,, dela boljše, tako bi lahko sama doma nardila. In za 4 fotke sem plačala 10 evrov!!!!!!!!!!!! Genio kasira 7,5. Da ti pa 6-8 fotk, pa še dve veliki in dve veliki črno - beli!!!! Ta Ljubljana ubija s cenami!!
No, jutri pa zgodaj v službo (btw, trenutno sem še v službi), potem pa hop na bus pa na faks... se vpisat. Da bo druga ovira mimo.... Potem jih je pa še okoli 41 ovir do začetka pisanja diplome. Ta cifra me malo straši... ampak sem na novinarstvu, zdaj bo laufalo!!! :)
Že danes je dela ogromno, časopis ne bo izšel.. hehe yeah right! Vse gre malo počasneje kot ponavadi, ker je toliko stvari...
Jutri zjutraj me čaka izpis iz faksa, kar bo pestro, ker nimam vseh dokumentov. Potem pa se moram it slikat za novo študentsko izkaznico pa indeks pa mesečno pa spletni referat.... potem pa spet delat. In v Sredo takoj zjutraj ob 5.30 AUFFFFFF (po očijevo) pa nazaj v službo... in pol SPET na faks se it vpisat. In pol domov spat... ker po mojem ne bom kaj dosti spala naslednji dve noči.
V četrtek in petek pa spet pridno delat. Prav mega mi je tu na Financah, včasih kar naporno, ampak vseeno mega!! :)
Nor teden me čaka... že zdaj komaj čakam na sredo popoldan, ko bom spala do četrtka... :)
No, to je za zdaj vse, šibam še sfiniširat pa damu, na eno fajn kurjo juhco ... no ja, iz vrečke :D
No, pa me je spet primlo... angina namreč. In to drugič letos (ko sem bla majhna je bila zadeva dokaj pogosta, potem se je pa umirilo, zdaj pa spet).
Moram reči, da sem imela srečo, ker sem šla v zdravstveni dom Vič in so me sprejeli, dohtarca mi je dala antibiotike za 10 dni (zadnjič me v Mostah niso vzeli, pa sem čisto koma mogla na Obalo). Pa sem kupla še Lekadole, tako da se filam s tabletami in čajem V poštev prihajajo še robčki in pa seveda moj termofor za ponoči.
Moram še povedati, kako dobrega šefa imam! Na Financah nas je namreč zdaj bolj malo, ker jih je nekaj šlo na absolvente (uživači), pa mi je bilo kar grozno poslati mail, da me jutri ne bo v službo, mogoče celo kaj več... pa je Mladen rekel, da ni panike, da bodo že... čeprav vem, da mu ni ravno lahko... tko da ... Mladen, hvala ti, da mi pustiš se pozdravit (pri prejšnjih službah ni bilo tako)!!!!! Bom pa pol še bolj pridna pa bom full delala... pogrešam pa itak spet vse in delo samo!!! :(
No, bom še kaj objavila ko bom boljše, imam že nekaj v glavi... Zdaj bo pa kmalu prišel čas za tablet (odvisnica mala), pol pa spanje!
Lahko noč vsem, tisti, ki jih je neurje bolj sesulo kot nas "žabarje" pa: mirno noč, upam, da se tokrat vremenarji niso spet zmotli in da bo res nehalo padat!!!
Cmoka pa tokrat ne, da ne bo kdo prek neta še zbolel zaradi mene, hehe :))
Včeraj je bila 45. slovenska popevka, na kateri so se spomnili tudi prve popevke. Takrat, leta 1962, je zmagala pesem Mandolina, ki jo je napisal..... ja, moj dedi, Vladimir Stiasny! :)
No, spomnili so se tudi nanj, kar je za RTV redkost in baje da so ga po koncu še novinarji zasuli... Dedi, sorry, ker me ni bilo... ti bom v opravičilo nekaj pripravla... obljubim!
No, moj dedi bo čez slab mesec praznoval tudi 80. rojstni dan in se za svoja leta fenomenalno drži... zlasti v glavi ima še vedno vse pošlihtano in je... no ja, vseved... govori ali se zna vsaj sporazumevati v ogromno jezikih, pa karkoli ga vprašaš, ti bo znal odgovoriti, natančno, zato zna bit, da bo pogovor trajal tudi nekaj ur... :) Vsekakor ob njemu ne moreš zaspati, ker je izdredno zanimiva oseba.
Sicer pa so včeraj ob 45. obletnici slovenske popevke izdali tudi CD z dedijevo muziko in ga vsem toplo priporočam... če so vam všeč evergreeni! Končno je tudi RTV mojega dedija privlekla iz ta zadnjega predala, kjer ga je skrivala toliko let!
No evo, spet se javljam in potrjujem svojo izjavo, da gre v enem tednu lahko še več stvari narobe...
Naj najprej povem, da sem se kljub vsemu imela super in je bilo kar zanimivo,... sva imela pa tudi malo smole... Ampak ta vikend z Janijem je bil zame vseeno čudovit. :)
Z Janijem sva šla v Monzo na formulo 1. Ok, kje začnem???
Štartava v soboto ob 7h zjutraj, v Italiji ujameva čisto vse možne kolone in se kuhava v avtu - nisva pričakovala take vročine. Prideva končno do Monze, jaz pametna blondinka dam gor japonke in vsa happy, da tko vroče mi pa spet ne bo, začnem hodit priti prizorišču. Ki je bilo eno uro hoje stran...!!! OK, začnejo boleti noge, vedno bolj, na koncu že komaj hodim... in fašem žulje kot še nikoli... še zdaj hodim ko ena nonica. In grem do prve pomoči po led pa še kaj proti bolečinam... po mojem tudi, dobim gazo na podplat, ki je sicer res pomagala, ampak sem mislila, da bo to hitreje mimo.
Si pogledava dirko GP2, ki je bila kar zanimiva... polovica jih je končala tekmo, polovica pa pač ne.. ;)
Moram reči, da sva imela sedeže ravno na pravi poziciji, ob ta najhujših dveh ovinkih ob koncu ciljne ravnine, kjer jih je ogromno letelo ven. No po GP2 se odpraviva v trgovino po kaj hrane za prihodnji dan... jaz še vedno komaj hodim... in proti hotelu, ki je bil 100 km oddaljen. In se voziva po rovtah... in voziva... pa voziva... in voziva vedo bolj v rovte. Prideva do hotela... tatalno sesuta... kje je tuš??? In hotelček zgleda kar luškan, soba pa.............. jooooooooooooooooooooooooooj, huje kot na Poljskem!!!! Tuš brez banje... se pač tuširaš sredi kopalnice in poškropiš vse okoli, pol pa kake par ur čakaš, da vse oddteče... noro...
Greva še na pizzo (italijani vemo, da ne znajo pizz delat) pa spat. Zjutraj na zajtrk sestavljen iz prepečenca :( in hitro v Monzo.. na tekmo porschejev... Pa seveda na formulo1... zmagal Alonso... drugi Hamilton: Res fascinantna zadeva celo zame, ki nisem ravno formula1 fan... zlasti ko slišim našega komentatorja... :)
No seveda me je ožgalo sonce in sem ko paradajz... ker je moglo it še kaj več narobe!!!
Amapk mi bo vikend ostal v lepem spominu... lep in zanimiv vikend z mojim najdražjim... :)
Še nekaj utrinkov - fotke niso ne vem kaj, ker so šli prehitro...
Ok, teh zadnjih par dni je bilo popolnoma NORIH!!! Če gre lahko več stvari narobe, je ta svet res v k****!!!
Kje čem začet? Khm, problemi z izpitom na faksu, neki jih papirologija jebe... se posvečat temu... dnarja itak ni, bolj ko se trudim ne zapravljat, bolj kopni,... pol pa še to danes...
OK, zmenjena z Emilom, iščem plac v centru za parkirat, se vozim po Slovenski, pred mano en idiot, ki spi na križiščih in vijuga ko nor... držim razdaljo. Pridem do križišča Slovenske in Dalmatinove, da bom šla desno pa tam parkirala... on na pasu za desno pred mano. Se ustavim tko ene 2 metra za njim, dam v ler, potegnem ročno, čakam na zeleno. In tip kar naenkrat da v rikverc in na polno vame!!! HALO!?!?!?!?!?! In se zapelje meter naprej in čaka na zeleno... zgrabim list pa kemik (hvala bogu za Finance, kuli vedno pri roki) in si za vsak primer napišem registrsko... itak se bo ustavil... sej si brez veze pišem... AHA, MONA NAIVNA!!! Tip spelje in ne gre desno ampak piči ravno proti Bavarcu.
Ok, trobim, tip nič.. pa zavijem na Dalmatinovo in se ustavim in pokličem 113... fak, ne bom škode sama plačevala, moja kripa nima kaska!!! In po 20 minutah pridejo, dam registrsko in... ne moreš verjet, ena pandurka ga nekje opazi in ga dobijo!!! Mi pač pogledamo avto - blatnik malo zamaknjen, drugače cool - in se pripelje ta druga patrulja, pred njimi pa on. Prasec. In začnemo z enournim postopkom... Emil stoji zraven in čaka... tip napiha, ne vem kolko, pišemo zapisnik, traja traja traja, izpolnim euro obrazec... dajo še meni za pihat... Prvič v življenju... valda sem prvih 3x ali 4x narobe, je bil policaj že kar živčen...Pol mi rata in itak 0.00 ker sem bla od doma in je blo vse ok. In po eni uri me spustijo tip faše enormno kazen ker je zbežal pa ker je bil pribit itd...
Katastrofa... sej meni ni blo nič, ma kako lahko na križišču daš v rikverc in na polno zapelješ nazaj????? in pol še spizdiš!!! :( svinja
No to je bil vrhunec mojega tedna... zdaj grem pa v Monzo na Formulo 1... fajn se mejte, jaz grem na dopust!
Zdaj sva z Uršo končno uspeli zrihtat routerja, tako da... jeeeej, imam brezžični net!!! :)
No, jaz sem že skoraj vse zložila iz škatel, imam še nekaj manjših stvari za postorit, je pa vse bolj pri koncu.
Moram reči, da je bil prav užitek oprati obleke v stroju in jih dat sušit... tega prej nisem mogla. Stroj je malo bolj star, ampak ima fajn enostavne nastavitve, pere pa dobro... zame je to prava revolucija... ne bo več treba folku težit, če lahko perem pri njih. :) No in pol je tu še moja soba... polna škatel s prvega dne... zdaj je malce bolje, ampak še ni čisto zrihtano... Dve postelji, dve omari, dve nočni omarci (ena je zdaj v omari, ker sem predale izkoristila za perilo), placa pa dovolj za vse moje gluposti, ki jih pač moram imeti. :) Fajn je, moram reči! Pa dnevna soba... ... in kuhinja z jedilno mizo. Hehe, mega mi je... :)
Sicer sem šla pa danes spet delat in z busom do službe. Mega je to, da za parking na Dolgem mostu plačam 1 evro, zraven pa dobim še 2 žetona, torej plačam manj kot za 2 žetona v trafiki. Pa še isti bus me pripelje do službe in faksa, tako da bo kar cool.
Je pa danes noro mrzlo. Ob 4.20 zjutraj me je pokonci vrgel grom, ker je tolko treskalo. Potem sem zjutraj preverila temperaturo na balkonu in ugotovila, da je freezing. Oblekla sem se res toplo, šla v službo, zvečer pa nazaj domov... in na poti skoraj brez kakega prsta ostala ker sem skoraj zmrznila. Noro, je že jesen,... pol pa zima.... moram reči, da že zdaj pogrešam vročino, kaj bo šele do naslednjega poletja.
Drugače sem pa podrla svoj rekord - enkrat na plaži, ko sem šla pozdravit stare delavske kolege... in nič kopanja! Po mojem je to prvič v življenju, ker smo včasih veliko hodili na morje, ko smo se preselili na obalo pa je bilo morje itak zraven! Tako da ja, moje kopalke so letos končale v predalu. Pa mi ni prav nič manjkalo, prav fajn je blo... malo sem se naveličala plaže... no ja, po šestih letih dela tam je to kar normalno.
Evo, to je to. Pa se selim... Trenutno preživljam zadnjih nekaj ur v garsonjeri, ki je bila moj ljubljanski dom kar dve leti. Kar čudno je zdaj, ko so v flatu same škatle...
Selim se pa: k Snorku na Dolgi most... iz garsonjere v 3-sobno stanovanje... po mojem bom kar nekaj časa rabila, da se privadim na večji flat in vse to.
No, danes se torej selim... ob14h imamo na Financah izobraževanje, ki bo trajalo do 16h ali 17h. Pol pa hitro v garsonjero pa selit.
Vsaj spakirano imam vse, tako da ne bo panike in bom lahko začela selit takoj.
Tako da.... ko se naslednjič javim, bom že pri Urši. :)
Namenjeno zlasti moji sestrici, ki tezi, naj že kaj objavim!
Naj razložim svojo situacijo: 1. Trenutno se učim, ker imam v sredo popoldan izpit, tako da mi to vzame večino časa. V nedeljo se vseeno dobim s Snorkom na drinku, ki po dveh mesecih prihaja iz LA-ja.
2. V četrtek že delam (no ja, zame je šele, ker sem že tolko časa fraj, da se mi že trga, ker tko pogrešam redakcijo in ves vrvež povezan z njo), v petek imamo pa na Financah še izobraževanje za novinarje, ki bo po mojem zelo zanimivo.
3. Med vsem tem časom moram še spakirat stvari, ker se v soboto selim, tko da... škatla na škatlo...
TOREJ: ne vem kako bom vse zmogla, zlasti selitev in učenje, zato: posnetek dam gor, ko ga dobim predelanega, ostalo pa: nimam časa neki full objavljat, sorry. Ja, se ne učim več kot..... OSEM ur na dan, ampak ostali čas, ki ga ne porabim za učenje, gre za filanje škatel in pospravljanje flata, v katerem bom še en teden. Upam, da me štekate, da res nimam neki ekstra časa, predvsem pa, da se mi razen tega itak nič ne dogaja, ker mi to zapolni vse ur dneva! Sej bom pol kaj več dala gor, obljubim!
Dobila sem še slikce sestrične Urše (ena od črnih od familije), tango sledi pa v naslednjem postu... malo bo treba predelat posnetek.
No, pa začnimo z obljubljenimi fotkami barake.
Torej, v sobi za tri smo bile Špela, Urša in jaz, moja postelja je bila pa tik ob vhodnih vratih.
Ker ni bilo konkretnih omaric, smo imeli večino stvari na mizi... No, tule je pa še fotka od naše fancy kopalnice. Kot je vidno na sliki, ni bilo poličk za odlaganje kozmetike, ki smo jo punce imele kar nekaj, ker smo vedele, da se bomo mogle za poroko zrihtat. Zato je vse pristalo na mizi v sobi.
No, kot rečeno pa je bila večina v hotelu, ki smo ga mi lahko le nemo opazovali skozi ograjo (ja, skedenj je bil ograjen): Tukaj je pa še fotka busa, na katerem smo poslušali govejo muziko in nestrpno čakali na WC - kot sem povedala v prejšnjem postu tudi po 3,5 ure (po tem, ko smo šli povedat, da nas res že močno tišči).In pa še ena fotka tanga za pokušino... kot rečeno, posnetek sledi kmalu. Naj opozorim še to, da so vse fotke na tem blogu neobdelane, ker se mi tega ne da počet, tako da če je katera slaba, sorry, če je pa katera dobra pa.... damn I'm good!!! :) Uživajte, zdaj se grem pa res učit, tko da.... bodite pridni, pridno delajte in.... Finance, se vidimo v četrtek (drugi teden) - pošteno vas že pogrešam! :)
Moram reči, da je bilo kar pestro... zanimivo,... vsekakor nekaj dobrih spominov...
No, pa da začnem... v sredo ob 3.07 zjutraj smo štartali na 17-urno pot preko Dunaja, Bratislave in malo Češke do Krakova, kjer smo imeli nekaj urni postanek. Na poti mi je blo full slabo, tko da smo se mogli ustavit za 20 minut, kar pa zal ni bilo vsem po godu. Pa še govejo muziko so vrteli, tko 15x isti CD, da se nam je že mešalo. No, pol smo končno prišli do Krakova in smo sestrični Špela, Urša in jaz zbežale po svoje, si ogledale mesto, šle na pijačko in kosilo in uživale po svoje.
Krakov je res prečudovito mesto z ogromno cerkvami in zelenja. Ob reki je namreč velik park (alla trg Zvezda x 100) kjer lahko na travi sediš in počneš kar ti paše. V okolici glavnega trga je večina znamenitosti.
In potem smo se odpravili nazaj na bus, kjer smo na zamudnike čakali še kakih 20 minut, nato pa smo se odpeljali še slabih 200km dalje do kraja Gogolin, kjer nas je čakal topel hotel... no vsaj nekatere. Prihod v hotel je bil res težko pričakovan in komaj smo čakali na posteljo. Ugotovili smo, da so mami, očija, Nino, sestrični in mene namestili v "Domek 1", hiško nekaj metrov od hotela, kar je bilo kar cool... dokler nismo prišli v ta Domek. Namenjen je za 4 osebe in ima dnevno sobo. V njej pa so bile še tri postelje. Torej smo pristali v hiški za štiri, bilo pa nas je šest. Ni panike, dokler nismo pogledali še v kopalnico... ogledalo je bilo sicer celo, a namazati se pred njim ni dalo... in potem je prišel čas za težko pričakovani tuš (po 17 urah vožnje....). No ja, to je bil pa podvig zase, kajti tople vode ni bilo (hihi, oči se je drl ko nor med tuširanjem). In tako smo eden po eden hodili pod mrzel tuš (kar je trajalo, ker je itak blo 6 ljudi). No popravili ga niso, tko da smo morali potrpet. Najbolj smešen je bil moj oče, ko je zvečer rekel: "Punce, dejmo, luči ugasnit pa barako zaklent, da ne bo kdo not pršel!"
Naslednji dan smo se nekako namazali (dobro da je Nina imela ogledalce s sabo), oblekli in se z busom odpeljali v 25km oddaljeno mesto Opole, kjer smo se ustavili v tamkajšnji katedrali, kjer je bila poroka. Tam smo čakali in se sprehajali, saj nismo vedeli kam se usesti in kakšne običaje imajo tam Poljaki. Nato smo se neporočene punce postavile ob cerkvene klopi (ne vem, kako se jim reče), dobile vrtnice in bile družice. Prišla sta Matej in Aleksandra s tipično poročno obleko in se mimo nas sprehodila do oltarja. In začela se je dolgotrajna maša kjer smo malo sedeli, pa dostikrat vstajali in doživeli Mateja govoriti poljsko. Hihi, to je bilo prav smešno, ker mu je duhovnik zraven šepetal in enkrat neki pšpšpš rekel in se je Matej začel smejat ker ni znal ponovit.
In pol tipični riž. Pol so se šli pa vsi slikat pred neko hišo, sveta trojica (Urša, Špela in jaz) pa s šoferjem na pijačo. In bose po mestu, ker so nas preveč bolele noge. Hehe, raje umazane noge kot pa da bolijo. :)
In pol smo šli nazaj v hotel na žurko kjer so se nam pridružili še Poljaki (za tiste, ki ne vejo, Aleksandra je Poljakinja). No, sveta trojica je šla najprej v "skedenj" noge pod mrzel tuš dat (toplega itak ni bilo) pa se preoblečt, ker je malo trajalo... voda pa to. In smo šle nazaj na žurko, kjer smo ugotovile, da me sicer sedimo na desni strani plesišča s Slovenci, mami pa oči sta bla pa nekje med Poljaki (ki jih nista poznala). Žurka je bila kar fajn, cool muzika, poljska, medtem ko se je slovenska vrtela potiho, med pavzami. Poljaki so pa nori, vodko žlampajo ko da je sok, plešejo pa ko nori!!! Sveta trojica in Nina pa ni hotla plesat, kar je bilo najbolj grozno. Vsi so nas silili, naj že plešemo in niso dali miru, vsakih nekaj minut so prihajali težit. Pač ne plešemo rade, se pa še vedno lahko zabavamo, z vodko-juiceom in hrano... In niso nehali. In so mislili, da nam je bedno, ampak me smo se mele prav fajn, če ne bi težili, bi se mele še bolje. In nekje je babica celo nekemu tipu rekla, da smo jo izdale... HALO?!?!?!
Je bla pa na žurki ena full huda stvar. Matej in Aleksandra sta sla na tečaj plesa - Matej itak ne zna plesat - in odplesala tak tango, da ni blo za verjet, res, bila sta fenomenalna! Posnetek moram še predelat, bo pa - upam - kmalu dostopen.
Počakale smo do 23h na torto, ki je bla lušna, ampak ... sladic pač ne znajo delat tko kot mi...
In smo šle še za urco v "skedenj" pol pa spat.
In drugo jutro na zajtrk pa na debato pred hotel. Nakar nas ob 11.40 opozorijo, da moramo ob 12h spraznit sobe. Thanks for bringing that up so soon!!! No pakiranje je bilo bolj na brzino, na tuš (ki so ga celo popravli) pa smo lahko pozabili, saj je bilo 20 minut za 6 oseb premalo. Pol pa kosilo ob kao 13h. No ja, ob 14h pa res. Takrat bi sicer mogli že štartat domov, ampak ok. Na kosilu smo punce fajn izkoristile nenehno prihajajoče vodke in si jih nekaj "sposodile" za domov, z eno pa podkupile šoferja, da je rekel, da se je CD z govejo muziko pokvaril in da ga nismo več poslušali. Štartali smo okoli 16.30. In bilo je dokaj cool, dokler ni okoli 22h en fant šel naprej prosit za postanek za WC. Pošteno je že vse zadaj tiščalo, ker smo med kosilom popili toliko pijače. No, po petih pumpah, ki smo jih "preskočili", smo prišli do Dunaja, kjer pa, glej ga zlomka, kolona, ki je trajala celo uro. Zadaj smo se že drli za WC, jaz sem mislila, da bom jokala. Nekaj pred drugo uro zjutraj smo se zapeljali mimo še dveh pump, ko smo se končno ustavili na pumpi, kjer nas kljub gužvi za ženski WC, niso spustili na moškega. Pol pa..... hvala bogu, školjka!!! No, saj na busu smo medtem, ko sem jaz razmišljala o tem, da bi svoje opravila na busu na preprogi, bili vsi zelo tečni pa zoprni, pa da ne znamo zdržat (skoraj 4 ure), pa nevzgojeni, pa kure, pa oh in sploh in črne ovce (seveda le sveta trojica in Nina, ostali so čisto cool), ampak ok. Na tisto pumpo smo namreč čakali, ker so na večji pumpi želeli nekaj pojesti, zato manjše niso bile dovolj. Ki na manjši se nismo mogli ustavit samo za WC, smo mogli čakat.
Da ne bo pomote, gužvo smo isto štekali, ampak 5+2 pump vmes, na katerih se nismo ustavili, kljub prosjačenju mnogih (me štiri smo bile najglasnejše, a ne edine - pa vendar edine ta grde), tega pa ni za razumet!!!!!!!!!!
No, ob 6.45 smo končno prišli v LJ, domov šele ob 7.30 zjutraj, pol pa spanje do 12h in... here I am, upam, da take poti ne bo treba NIKOLI več naredit. Žal sem se počutila manjvredno, ker ni bilo (razen poroke in žurke) čisto NIČ, kot bi moglo bit in to ne le zame, ampak tudi za Matejeve prijatelje, ki so si delili sosednjo "brunarco".
No, pa še to, tole je hotel in sobe v njem:
Tole pa naša brunarca, slika sobe sledi v naslednjem postu kot tango:
No, to je to, tango pride naknadno. To je bil izlet, ki si ga bom vsekakor zapomnila po Matejevi poroki in Krakovu, ostale stvari pa bodo žal ostale v spominu z grenkim priokusom.
No, javljam se še zadnjič (če me ne bo premamilo pa bom jutri še kaj gor dala), preden za nekaj časa poniknem.Jutri imam namreč najprej kosilo s starši, potem grem domov, potem pa še na Poljsko na poroko svojega bratranca.... Nazaj bom enkrat v petek ponoči, takrat pa se najverjetneje začne učenje za statistiko (jupiii, boljšega ne bi mogla delat) in pa priprave na selitev v drugi flat (hehe, Snork je čisto iz sebe :D)
Tako da uživajte, tisti, ki delate, bodite pridni, pa ne se preveč naprezat... kako urco si še zase vzemite, tisti, ki ste po dopustih pa..... itak že uživate :)
Upam samo, da bo moja selitev potekala normalno in da ne bo preveč živčnosti...sej veste, ko jaz živčna ratam, sem na največji vrag kar jih je. :D
Zame najboljša vina predstavljajo vina iz Šmarij nad Koprom imenovana Santomas. Med mojimi najljubšimi vini pa je njihov Rose, ki je prav prijetno osvežujoč in ... jummy suh.
Sicer pa se ponašajo tudi z barique vini (staranimi), ki so prav tako vrhunska. Zanimivo je, da se njihova vina prodajajo (po dokaj hudih cenah) tudi v nekaterih najbolj prestižnih restavracijah v ZDA.
V skladišču je pa.... jummy, jaz bi kar vse odnesla... :)
Ravnokar sem se vrnila s kratkega izleta v Karlovcu... ja, po nekaj letih sem prestopila slovensko-hrvaško mejo!!!
Tja sem šla pa z Janijem po njegovo mamo, ki se je vrnila z uživanja na morju. Moram reči, da je mesto name pustilo dokaj mešane občutke. Po eni strani je v mestu ogromno parkov in zelenja, tako da počitek v senčki ali pa rolanje po parkih, vsekakor prideta v poštev, placa za to je pa ogromno.
Sicer pa je samo mesto bolj ali manj zanemarjeno, obnavlja se le trge pa parke, novih zgradb skoraj ni. Tukaj je recimo dokaj simpatična cerkev, pred katero pa so ruševine. Mesto z okoli 60 tisoč prebivalcev ima le dva hotela, tisti ta stari, takrat fancy hoteli (desno) so pa le še ruševine.
Vojna je pustila svoje posledice, ki jih v nekaterih mestih ne sanirajo, ker se jim ne zdi vredno. Večina blokov ima take čudne luknje v fasadi... take od metkov in obstreljevanja. Na blokih se vidi le ena vrsta obnove - šipe so nove, ker jih je bilo pač treba zamenjat. Pa tudi na pločnikih so same luknje.
Ampak kljub temu te to mestece, pol ure vožnje od Metlike, kar malce prevzame. Nekaj tako tragičnega in hkrati lepega je tam, da so občutki sicer mešani, a ti na koncu dneva ni žal, da si se odpeljal tja... seveda sam ogled mesta ne vzame več kot kaki dve urci hoje.
No,... je bla pa še ena stvar, ki je bila meni v mestu všeč... taka s fancy očali.... ki se sicer ne mara slikat, ampak sem se potrudla... in to je rezultat: ***
