Ta teden je bil živa norišnica.
Začel se je že predčasno, v nedeljo, ko je zbolel dedek. V ponedeljek in torek je bila totalna panika, ker pametni zdravniki s svojimi pacienti ravnajo, kot da so živali in jim direktno v faco mrtvo hladno povejo, da imajo 20% možnosti preživetja. Zato pacienti izgubijo upanje... nekateri, ki so tako mega super ljudje kot je moj dedek, hitro pozabijo na to in so prepričani, da bodo ravno oni med temi 20%.
In res, danes so se stvari razrešile toliko, da kljub temu, da je dedek še vedno v bolnici, zdravniki pravijo, da je njegovo zdravje za te razmere super.
Tako da babi in teta: dedi vaju bo še matral, nakladat pa tudi ne bo nehal :D In še se bomo veliko lahko naučili od njega. :) Bravo, dedi!!!
Potem sem delala. Dosti dosti... No ja, šef je kar zadovoljen, tako da internet ne trpi, čeprav skoraj vsak dan na kakšno zadevico pozabim.... ampak saj bo... Težave so bile pri Managerju. Na vrat na nos izvem, da se nekaj nismo štekali in da moram še nekaj dodatno narediti. En dan pred praznikom, ko valda ni nobenega v službi. Panika do danes do 18h... noben ni hotel odgovarjati. :( Potem zrihtamo en odgovor... ampak rabim še enega.... panika.... in za odgovor na priporočilo sodelavke prosim kar mojega šefa.... Ker imamo tako krasnega šefa, je bilo treba malo počakati, da je uredil še nekatere svoje stvari in.... BOOOOOOOOOOOM, odgovor je tu..... In spet ogromno olajšanje - ker gre za revijo, so tu stalne rubrike, ki jih ne moremo ven vrečt, kot v časopisu, ko enostavno kaj ven leti... tu mora biti... jutri pa v tisk... uffff,... živci so bili kar bogi:)
Nauk???
Ne glede na to, kako slabo stvari izgledajo, se v veliki večini primerov s pravim trudom in tem, da verjameš v rešitev, tudi rešijo!
