Urgenca

No, pa sem spet zbolela. Tokrat še huje kot prej. Začelo se je tisti večer, ko sem se vrnila iz Prage. Sem bruhala iz nič. Kr neki. Potem se je pa nadaljevalo in prišlo do tega, da sem morala dvakrat na urgenco. Ta prvič sem fasala dve injekciji v rit, kar boli za znoret!!! Ta drugič pa infuzijo. Cel liter. Noro.

No, počasi se stanje izboljšuje, ponoči spet spim, in lahko jem banane, danes sem celo s pustim rižem probala, pa je šlo. Bom pa sigurno še nekaj dni prikovana v ležeči položaj.

Moram pa reči, da je na urgenci noro. Folka ogromno (prvič sem prišla ob 24.30, drugič ob 12.30), čakaš pa ne tako dolgo. Če ti vzamejo kri pa traja uro in pol več, kolikor sem jaz obakrat čakala. Je pa neverjetno, kako so tam vsi prijazni! Sestre, zdravniki, vsi so super prijazni, nasmejani, ne glede na to, da je bila prvič ura že 3 zjutraj, ko sem dobila izvide. Res, pričakovala sem tečnost vsaj od sester, ki so itak vedno tečne. Ampak ne, tudi one so bile super. Hitre, nežne kolikor se pri odvzemu krvi in pikanju igel v rit sploh da in vedno nasmejane.

Tako da po svojih izkušnjah lahko delovanje urgence ocenim s čisto petko. Ene grde face nisem videla, noben ni bil zadirčen, nič od tega. In kljub bolečinam sem z urgence obakrat odšla vsaj malce nasmejana prav zaradi njih.

Tako da sestre in zdravniki na urgenci: svaka vam čast! Pa hvala za popikano rit in roke, v katere sem fasala infuzijo! Carji ste!



P.S.: Hvala tudi Hani in teti Lili za spremstvo na urgenco!!! Sem vama dolžna pijačko, ko pridem ven iz svoje luknje! :) Res, najnajnajnajnajlepša hvala!!!!!! mwa****